Spomin jezika, jezik spomina: študije o pesniškem jeziku

V knjigi s poetično zvenečim naslovom Spomin jezika, jezik spomina avtor obravnava ponavljanje kot temeljni motor pesniškega jezika, ki vselej vsebuje in ohranja spomin jezika: ponavljajoči se ritmični in zvočni vzorci vzpostavljajo časovno (spominsko) vertikalo, ki prebije in presega horizontalno odtekanje teksta skozi čas v molk, v nič. Spomin jezika pa omogoča in nosi jezik spomina, tako na osebni kot kolektivni ravni. Novak analizira oba pojma, spomin jezika in jezik spomina, na primerih verznih oblik, ki segajo od homerskega daktilskega heksametra do prostega verza, v literarnozgodovinskem smislu pa od srednjeveške trubadurske lirike Jaufrésa Rudèlsa, Bernarta de Ventadorna, Arnautza Daniela in Comtesse de Dia, viteških romanov v verzih Chrétiena de Troyesa in Rimane biblije Jacoba van Maerlanta do simbolističnega raziskovanja novih izraznih sredstev v poetikah Charlesa Baudelaira, Émila Verhaerna in Paula Valéryja, enega največjih pesnikov in mislecev 20. stoletja, ki po materini strani izvira iz Kopra in Trsta.