Strokovna ekskurzija na Dunaj: 22.–24. april 2023

Udeleženci strokovne ekskurzije na Dunaj

Študentke in študenti Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete so se pretekli konec tedna udeležili strokovne ekskurzije na Dunaj. V spremstvu predstojnika prof. dr. Toneta Smoleja, doc. dr. Alena Širce, strokovne tajnice Irene Ipavec Dobrota in lektorice za nemški jezik dr. Mateje Gaber so spoznavali literarni Dunaj, galerije, muzeje in dunajski ars vivendi, ki ga preveva ena sama ležernost – Gemütlichkeit.

Dunajska Gemütlichkeit se nas je lotila že ob sicer neležerni in za študente nadvse zgodnji uri, ko smo se na ljubljanski železniški postaji zbrali (oh, kako osemdeseta!) pod uro. Pred dovršnikom zbrali se je vsaj pol ure odvijal nedovršnik zbirali, in Gašperjev z rdečo označen čas zbora ob 7.30 s klicajem ni dosegel želenega ustrahovalnega učinka. Zibajoči pendolino nas je iz Ljubljane najprej popeljal do (spodnje)štajerske prestolnice in pridelal zavidljivo zamudo, ki so jo avstrijski spikerji po zvočniku omenjali vsakokrat, ko so se oglasili. Med nerazumljivim momljanjem je bilo jasno slišati: »Wegen der Verspätung im Nachbarland ...« Vsi smo vedeli, da so imeli v mislih Slovenijo, povedali pa tega niso naravnost. Pot čez Semmering je odstirala čudovite odmaknjene vile in sanatorije na zelenih in ponekod še zasneženih pobočjih ter obenem prebujala mannovske spomine na Čarobno goro, ki se je zdela čisto blizu. No, zadnji dan ekskurzije se je izkazalo, da je Zauberberg res bil na dohvatu ruka, saj je bila predstava na sporedu v Burgtheatru. Ne vem, ali so bile te vile ob železnici del burgtheatrske kampanje za aktualno predstavo, in če ja, potem so Avstrijci zagotovo na new level, kar se tiče oglaševanja. Med idiličnimi kraji ob poti so bili tudi manj idilični, na primer Mürzzuschlag, ki pa se denimo lahko pohvali, da imajo ženske, rojene v Mürzzuschlagu, večjo verjetnost, da prejmejo Nobelovo nagrado za literaturo. Elfriede je dokaz.

Ob prihodu na Dunaj so se tisti malo mlajši nastanili v hostlu, tisti malo starejši pa v hotelu Johann Strauss, pri čemer ni bilo jasno, ali je v imenu hotela mišljen Strauss starejši ali mlajši. Verjetno je bil kar Strauss mlajši, konec koncev junior je le kralj valčkov, in če se že hvališ z nekogaršnjim imenom, je bolje, da se hvališ s pomembnejšim nosilcem. Hotel je upravičil svoje ime, saj je bilo v jedilnici med zajtrkom v ozadju slišati Straussove melodije. V hostlih, ki so bili za spoznanje cenejši, so si morali gosti kar sami prepevati Straussa, kajti glasba ni bila vključena v ceno bivanja. Glasba pa je bila tudi vrhunec prvega večera, ko so Carmen, Don José in Escamillo nastopili v Dunajski operi tudi za nekatere od nas.

Nedelja je bila literarno-likovno-spomeniško obarvana. Začelo se je z eine Melange in einem kleinen Braunen v slaščičarni Oberlaa ter ogledom Luegerjevega spomenika, ki je (kot je povedal predstojnik in o čemer so pričali številni napisi, polita barva in piktogrami moških spolnih organov) prepuščen na milost in nemilost meščanom, nato je sledil ogled Plečnikove hiše, Knafljevega doma ter literarnega muzeja (Literaturmuseum), ki hrani nekatere eksponate avstrijskih pisateljev in pisateljic ter, kar je vodička posebej poudarila, edini popisan list papirja Franza Kafke in ganz Österreich! Med posnetki medvojnih filmov, različnimi portretnimi fotografijami literatov in zemljevidi Avstro-Ogrske, ki so prikazovali iz leta v leto manjši obseg monarhije, ima svoje častno mesto tudi Ivan Cankar. Meine Damen und Herren, Ivan Cankar! Iz Ottakringa se je posthumno prebil v sam center Dunaja, kamor so ga Avstrijci posadili ob bok Traklu, Grillparzerju, Kafki, Ingeborg Bachmann, Elfriede Jelinek, Jandlu, Horwáthu, Friedu in številnim drugim, ki jih Dunaj tako zelo ceni. Profesor Smolej nam je na vsakem koraku razlagal zgodbe iz preteklosti, ki so zaznamovale posamezne stavbe. Med drugim smo izvedeli, da so vrli Slovenci imeli v hrambi enega izmed oltarjev iz stolnice Sv. Štefana, ki so ga previdni Avstrijci odstranili, da ga bad guy iz majhnega kraja Braunau am Inn in značilnimi črnimi brki med drugo svetovno vojno ne bi uničil z bombardiranjem. Po kosilu nas je zajel muzejsko-galerijski veter: Albertina s Picassom in Monetom, Kunsthistorisches Museum z Vermeerom, Leopold Museum s Klimtom, Schielejem, Kokoschko, Moserjem, Wagnerjem, Loosom in odlično zbirko iz kolekcije Würth, Naturhistorisches Museum z dinozavrom, ki pozdravlja goste, in odličnim apfelštrudlom s schlagobersom (jabolčni zavitek s stepeno smetano), ki je bil ravno tak kot v Tarantinovem filmu Neslavne barabe. Nema da nema! Dunaj nam je pokazal vso svojo umetniško bogatijo. 20.000 prehojenih korakov ob koncu dneva je pomenilo, da je bil dan izpolnjen in dnevnica zaslužena. Ponedeljek je bil deževen in turoben, ravno pravšnji za obisk Hiše Marije Pomočnice. Do prizorišča na Vinzenzgasse v Währingu smo se pripeljali s tramvajem A 42, na poti do tja pa ugotavljali, da je blišč prestolnice z vsako postajo manjši. Pred hišo, ki je ni več, kar je pravi paradoks, je prof. Širca po ukazu predstojnika prebral odlomek iz Cankarjevega romana kar na cesti. Ob koncu branja smo vsem zaploskali – Cankarju za besedilo, Smoleju za izbor in Širci za interpretacijo. Pred javnim nastopom prof. Širce na cesti smo obiskali še Burgtheater in stavbo dunajske univerze, kjer smo med mnogimi rektorji in kipi našli tudi Slovence. Juhej! Ugotovili smo, da je študentski lokal K 16 na dunajski univerzi nekoliko večji kot naš v kleti FF, vendar je naš občutno bolj zaseden. Po obveznem dunajcu in kartoffelsalat smo am Abschied rekli leise Servus in se s postaje Süd–Bahnhof odpeljali še dlje proti jugu, zato da bi se naspali in predelali vse vtise, ki smo si jih nabrali v treh dneh.