Oddelek za azijske študije

Oddelek za azijske študije

Raziskovalni program Azijski jeziki in kulture

Raziskave zgodovinskega razvoja, politično-ekonomskih razmer, kulturne specifike in jezikovnih posebnosti azijskih družb.

Raziskovalni program

Azijski jeziki in kulture 

Šifra P6-0243 (A), trajanje programa od 1.1.2019 do 31.12.2024

Temeljna vsebinska zasnova načrtovanega projekta je usmerjena v raziskave zgodovinskega razvoja, politično-ekonomskih razmer, kulturne specifike in jezikovnih posebnosti azijskih družb. Predlagani program je interdisciplinarno zasnovan in vključuje raziskave iz vrste disciplin, ki sodijo v širše področje humanistike in družboslovja. Zastavljen je kot poskus sinteze rezultatov vrste parcialnih študij, ki obravnavajo različne vidike azijskih regij  skozi prizmo razmerja med idejnimi in materialnimi pogoji, kateri opredeljujejo njihove družbene stvarnosti. Specifična posebnost predlagane programske skupine je v tem, da vključuje vrsto strokovnjakov za posamične azijske regije. To pomeni, da bodo študije vključevale tudi analizo in evalvacijo materiala v matičnih jezikih obravnavanih regij in ne bodo odvisne samo od informacij, podatkov in teoretskih paradigem, ki so dostopne v zahodni literaturi. To  izhodišče  je temeljnega  pomena, saj nam  uporaba  primarnih  virov v matičnih jezikih omogoča objektivnejši vpogled  v realnost obravnavanih družb. Člani in članice raziskovalnega projekta razpolagajo z aktivnim poznavanjem kitajskega, japonskega in korejskega jezika in pisave, ter s poznavanjem hindija in sanskrta. Vendar sinologija, japonologija, koreanistika ter indologija v sklopu predlaganega programa  v prvi vrsti niso filološke, temveč kulturološke vede.

Izhajajoč iz vidikov različnih disciplin bodo raziskave osredotočene tudi na analize temeljnih problemov, ki določajo modele dojemanja in posredovanja družbene in individualne stvarnosti kot osnove formiranja različnih kulturnih identitet, katerih razumevanje bo predstavljalo dragocen doprinos h kakovosti odnosov med Slovenijo in azijskimi državami. V tem okviru je pričakovana znanstvena utemeljitev neustreznosti raziskav, ki obravnavajo različne politično ekonomske, kulturne, jezikovne in idejne dejavnike znotraj azijskih regij skozi optiko izoliranih in individualiziranih aksioloških ter epistemoloških kriterijev primerljivih zahodnih modelov.

Vodja programa: Prof. dr. Jana Rošker, Univerza v Ljubljani

Raziskovalci in raziskovalke:

Culiberg Luka, Delakorda Kawashima Tinka, Ditrich Tamara, Hmeljak Sangawa Kristina, Moritoki Škof Nagisa, Motoh Helena, Ogrizek Marko, Petrovčič Mateja, Sernelj Tea, Vampelj Suhadolnik Nataša, Veselič Maja, Visočnik Nataša, Maja Marija Kosec, Tina Berdajs.

(English below)

Opis predlagane vsebine glede na stanje na področju predlaganih raziskav

Zaradi aktualnosti tematike bo programska skupina Azijski jeziki in kulture v letih 2020-2021 v načrtovane raziskave vključila dodatne vsebine, povezane s pandemijo COVID-19. Naš doprinos na tem področju se nam zdi izjemno relevanten in nujno potreben zato, ker je naša programska skupina edina v Sloveniji, ki raziskuje družbe in kulture Azije (predvsem Vzhodne Azije), in ki ima dostop do virov, napisanih v matičnih jezikih teh regij. Kot vemo, je epidemija izbruhnila prav na Kitajskem, ki predstavlja velik del (okr. 70%) predmeta naših raziskav; poleg tega se je najprej razširila po Vzhodni Aziji, ki predstavlja regijo, katero obravnava  preko 90% naših študij. Drugi osrednji razlog za vključevanje dodatnih vsebin je tudi v tem, da globalne izkušnje kažejo, da so bili ukrepi zajezitve pandemije in nadzora nad njenim širjenjem prav v Vzhodni Aziji izjemno učinkoviti. Zato je analiza metod in reakcij, povezanih s temi ukrepi, izjemno pomembna za bodoče strategije reševanja podobnih kriznih situacij na mednarodni ravni.

Nekateri pisci zagovarjajo stališče, da tiči razlog za to učinkovitost v »avtokratskih tradicijah vzhodnoazijskih družb« (gl. npr. Han 2020, 2). Vendar so tovrstna stališča redukcionistična, esencialistična in zavajajoča (gl. npr. Escobar 2020a, 3 in 2020b, 14), kar je posebej nevarno tudi zaradi tega, ker se pogosto pojavljajo v medijih, ki jih berejo široki krogi zahodnih populacij. Dejstvo, da so tovrstna stališča posplošujoča in zato napačna, nedvoumno izhaja iz vrste bolj poglobljenih in znanstveno utemeljenih raziskav, ki so delno nastale že v letih pred epidemijo COVID-19, delno pa v času njenega izbruha in sicer v avtorstvu samih azijskih raziskovalk in raziskovalcev. Te študije, ki so napisane v matičnih jezikih azijskih regij, obravnavajo sodobne azijske družbe in njihova kompleksna tradicionalna ozadja iz bolj diferenciranih kulturoloških (Hozuki 2010, Joo 2009, Hideo 1970), politoloških (Jang 2020, Cai 2020, Wang 2020, Ohkubo 2013), jezikoslovnih (Chen 2020, Fumimasa and Takagi 2016, Suzuki 2011), zgodovinskih (Li 1983, Nakajima 1982, Tatsukawa 1979), idejnih (Sakurai 2015, Xu 2020, Zhang in Wang 2020, Li 1994, Li, R. 2020, Lin 2020, Zhang 2003), socioloških (Doi 2014, Fujimura 2016, Ito 2006, Li, Y. 2020, Tang in Wang 2020) in antropoloških (Yang in Wang 2020, Zhiwang zaixian jiaoxue 2020, Chen 2020, Zheng 2020) vidikov. S pomočjo rezultatov zgoraj omenjenih študij in vrste drugih, sorodnih raziskav, je možno zgoraj navedeno površno, a dokaj razširjeno predpostavko utemeljeno ovreči, kar predstavlja tudi prvi in temeljni korak raziskovalnega dela naše programske skupine v okviru dodatnih vsebin, povezanih s pandemijo.  

Izhajajoč iz koherentnega poznavanja jezikovnih, kulturno-zgodovinskih in idejnih osnov azijskih družb, ki se med drugim kaže tudi v sposobnosti analize in interpretacije najvplivnejših klasičnih virov azijskih idejnih tradicij, kot na primer ponatisov staroveških virov v paliju (gl. Atthasālinī 1897, Buddhaghosa in Visuddhimagga 1975, Dhammasaṅgaṇi 2001, Vibhaṅga. 2003), ali vzhodnoazijskih virov, zapisanih v klasični kitajščini (gl. Ge Hong 1955, Wenbing Tiaobian 2000, Lunyu s.d., Mengzi s.d., Xunzi s.d., Han Feizi s.d., Shang Jun Shu s.d., itd.) bomo naše raziskave sodobnih azijskih družb in njihovih posebnosti v ukrepih in reakcijah na krizne situacije, ki jih je povzročila epidemija COVID-19, povezali in podkrepili z zgodovinskimi vidiki reakcij azijskih družb in kulturnih skupnosti na različne, predvsem epidemiološke krize in tradicionalne strategije njihovega reševanja. Pri tem se bomo naslonili na in nadgradili že obstoječe historiografske raziskave teh tematik (gl. Bretelle-Establet 2014, Burns 2000, Chao 2009, Cheng and Leung 2007, Hanson 2011, Gardner Nakamura 2006, Lee 2017, Liu 2014, Padilla 2009, itd.). V tem kontekstu se bomo osredotočili predvsem na klasične modele različnih etičnih sistemov, ki so prevladali v Aziji in sicer tako v območju indijske (gl. Harvey 2000, Karunadasa 2019, Keown 2001, Maithrimurthi 1999), kot tudi vzhodnoazijske kulture (Huang 2009, Jung 1996, Metzger 1991, Rice and Palmer 1993, Tu 1996 in 1998). V ta okvir bomo vključili tudi analizo obstoječih religioloških raziskav (kot npr. Fujiwara 2019, Introvigne 2020, idr.). Vsi ti segmenti, ki na različne načine in iz različnih vidikov obravnavajo idejne razsežnosti osrednje problematike dodatnih vsebin so pomembni, zato smo jih neposredno povezali tudi z našim osrednjim raziskovalnim vprašanjem, t.j. s problematiko dejanskih razlogov za večjo učinkovitost ukrepov prevzema nadzora nad epidemijami (Peckham 2016) v azijskih, zlasti vzhodnoazijskih družbah. Pri tem izhajamo iz hipoteze, po kateri je nadzor nad epidemičnimi razsežnostmi kritičnih družbenih situacij lažje kontrolirati in zajeziti v družbah, katerih idejna osnova ni povezana s prevlado individualizma (McCormick 1979), temveč je odnos med posameznikom in družbo komplementaren (Rosemont in Ames 2016) in je samorazumevanje posameznika tradicionalno opredeljeno s koncepti relacijskega (Wang 2016, Ames 2011), transformativnega (Tu 1985), integrativnega (Zhao in Yan 2008), soodvisnega ali kontekstualnega (Lai 2016) oziroma celostnega (Zhao 2009, Repetti 2016) sebstva.  

Osnovno ogrodje interdisciplinarnih pristopov, ki tvorijo temeljno metodološko zasnovo naše programske skupine, je hkrati osnovano na predpostavki, po kateri so vsi družbeni in kulturni pojavi tesno povezani s strukturami jezika in sovpadajočih miselnih vzorcev. Ta tesna zveza med jeziki in družbami oziroma kulturami obravnavanih regij se odraža v vrsti lingvističnih virov (Bekeš 2020, Bourdieu 1991, Fairclough 1989, Hart 2016, Hasan 2009, Aitchison in Lewis 2003, itd.), ki bodo tvorili osnovo nadaljnjega razvoja teoretskih razsežnosti različnih jezikoslovnih vidikov in obravnav boja proti epidemijah COVID-19.  

Pri svojem delu se bomo opirali tudi na vrsto dosedanjih izsledkov oz. publikacij članov in članic programske skupine, predvsem seveda na tiste, ki omogočajo poglobitev znanj, povezanih s pandemijo in družbenimi reakcijami nanjo iz vidikov kulturnih in nacionalnih identitet (Culiberg 2015), njihovih epistemoloških osnov (Rošker 2016) ter njihovih sodobnih transformacij (Rošker 2018a), tradicionalnih in sodobnih vzorcev prepoznavanja in reševanja konfliktov (Ditrich 2015) ter drugih kriznih situacij, ki lahko privedejo do etičnih oziroma moralnih dilem (Rošker 2018b, 2020a).  V tem kontekstu je pomembno tudi razumevanje specifičnih azijskih vzorcev obrednosti, ki predstavljajo kulturno ponotranjeno vezivo azijskih družb in sicer tako njenih civilnih (Vampelj 2019, Kang 2019), kot tudi religijskih (Delakorda 2016) segmentov. Pri slednjih je še posebej pomemben vidik preobrazbe verskih skupin in inštitucij v družbeno angažirane skupnosti, ki igrajo veliko vlogo pri reševanju kriz in katastrof, povezanih z naravnimi nesrečami in epidemijami (gl. Veselič 2016a, 2016b in 2019). V sklopu reakcij in ukrepov, povezanih z reševanjem kriznih družbenih situacij se bomo opirali na in nadgrajevali tudi naše dosedanje raziskave na področju korpusnega jezikoslovja (Petrovčič 2018) in angažirane umetnosti (Hrvatin 2018). Kot je pokazal ogromen spekter odmevnih sinoloških, japonoloških in koreanističnih raziskav na mednarodni ravni, pa igra osrednjo vlogo pri reševanju družbenih kriz v vzhodnoazijskem prostoru tudi etika njegove skupne konfucijanske dediščine. Na tem področju so članice in člani programske skupine doslej objavili že vrsto pomembnih raziskav (Culiberg 2016, Hmeljak 2017, Ogrizek 2017 in 2019, Rošker 2020b, Sernelj 2018 in 2019), ki jih bomo vsekakor razvijali še naprej, seveda zlasti skozi optiko ukrepov, strategij in reakcij, povezanih s pandemijo COVID-19.

Celotni spisek virov in literature, na katere se nanašajo reference gornjega opisa se nahaja tukaj.

Cilji raziskave: izvirnost in potencialni vpliv na razvoj novih raziskovalnih smeri

Kot že omenjeno, je primarni oz. uvodni cilj naših dodatnih raziskav v falzifikaciji površnih in posplošujočih, a hkrati zelo razširjenih in zaradi tega nevarnih predstav o avtokratsko pogojenih razlogih za učinkovitost azijskih ukrepov za zajezitev pandemije (gl. npr. Han 2020), saj tovrstna neutemeljena stališča krepijo evrocentrične in orientalistične predsodke, ki še vedno prevladujejo v mnogih segmentih evro-ameriških družb in so delno oz. latentno še vedno strukturno vraščeni v idejna ogrodja zahodnih kultur. Takšna stališča je potrebno ovreči, ker imajo destruktiven vpliv na mednarodne odnose in povečujejo tveganja za nastanek konfliktov. Po drugi strani želimo z izsledki našega raziskovalnega dela prispevati k izboljšanju strategij in zvišanju učinkovitosti ukrepov v kriznih situacijah znotraj evropskih družb – vključno s slovensko. Pri tem ne gre zgolj za informiranje o kratkoročnih političnih in gospodarskih potezah, temveč tudi za nudenje bolj poglobljenega znanja o družbenih, kulturnih idejnih in etičnih ozadij, ki v azijskih družbah igrajo veliko vlogo pri zajezitvi pandemije in reševanju drugih, primerljivih kriznih situacij. Pri tem gre predvsem za osvetlitev in sistematično obdelavo prej omenjenega razmerja med posameznikom in družbo in z njim povezanega samorazumevanja posameznika. V tem kontekstu načrtujemo izdelavo sistematske teorije, temelječe na hipotezi, da je v epidemičnih in drugih, z epidemijami primerljivih, kriznih situacijah pomembno, dojemati lastno sebstvo kot inherenten del družbene skupnosti. Na individualizmu temelječa razmerja med družbo in posameznikom, znotraj katerih je slednji dojet kot izoliran in samozadosten, so se namreč v mnogih primerih izkazala kot manj učinkovita v primerjavi s komplementarnimi razmerji med obema entitetama, saj lahko katastrofične situacije znotraj družb rešuje samo družba kot celota. Pri tem seveda nikakor ne bomo spregledali nevarnosti vladnih, državnih in drugih politično osnovanih zlorab kriznih situacij, ki lahko privedejo do kršitve zgodovinsko pridobljenih pravic, kamor sodijo npr. izkoriščanja kriznih razmer za zaostritev restriktivnih elementov zakonodaje ter trajnega omejevanja individualnih pravic in pravic manjšin oz. marginaliziranih skupnosti. V kontekstu azijskih družb bomo tovrstne mehanizme poskušali povezati s tradicionalnimi idejnimi in političnimi paradigmami, kakršne se kažejo, denimo, v sinitskih strujah klasičnega legalizma ali državno institucionaliziranega neo-konfucianizma. Podrobna raziskava tovrstnih negativnih strukturnih povezav, ki lahko privedejo do novih totalitarizmov, tvori v naši raziskovalni agendi pomemben del analize in teoretske zasnove možnih novih modelov globalne etike, ki vsekakor predstavlja teoretski izziv in izviren doprinos k sodobni transkulturni humanistiki.  

Člani/ce programske skupine smo že začeli s konkretnimi raziskavami, ki bodo privedle do zgoraj navedenih ciljev, kateri bodo – v skladu z našimi načrti – predstavljali pomembno osnovo za nadaljevanje raziskovalnega dela v obravnavanih kontekstih. Naši raziskovalni rezultati, ki bodo zagotovo prispevali k inovativnosti znanstvenega dela v okviru razvoja družboslovnih in humanističnih študij obravnavanih tematik in bodo hkrati predstavljali stabilno in teoretsko preverjeno osnovo za nadaljnji razvoj raziskav na tem področju bodo v letih 2020 in 2021 objavljeni v vrsti izvirnih znanstvenih člankov, samostojnih poglavij v zbornikih ter vsaj eni znanstveni monografiji.  Trenutno intenzivno pripravljamo zbornik z naslovom Izolirajmo virus, ne Azije! To skupinsko delo bo izšlo v prvi tretjini leta 2021 in bo predvidoma vsebovalo naslednje teme:

KULTURNA ZGODOVINA IN IDENTITETA

Luka Culiberg: Zgodovina bolezni na Japonskem in odziv japonske družbe na epidemije

Tinka Delakorda Kawashima: Ne-relacijska japonska družba in prakse pripadanja v času pandemije

Klara Hrvatin: Odziv japonskih umetnikov na koronavirus: Percepcija folklore jōkaija in njena popularizacija

Nataša Vampelj Suhadolnik: »Evropska kuga prihaja iz Kitajske«: slovenski mediji o yunnanski kugi konec 19. stoletja in njihov vpliv na formiranje stereotipnih odzivov v slovenskem prostoru

RELIGIJA IN IDEOLOGIJA

Maja Veselič: Vpliv verskih in kulturnih prepričanj na dojemanje in ravnanje v kriznih situacijah v LR Kitajski in na Tajvanu na primeru pandemije COVID-19

Nataša Visočnik Gerželj: Novo religijsko gibanje Shicheonji in kontroverznost v času epidemije

Byoung Yoong Kang: COVID 19 v Severni Koreji

IDEJNE IN FILOZOFSKE OSNOVE

Jana S. Rošker: Tradicionalna kitajska relacijska etika in organizacija družbe v kriznih časih virusnih epidemij

Tamara Ditrich: Etična izhodišča staroindijskih kognitivnih modelov: predstavitev problema strahu in pohlepa v Abhidhammi  

Helena Motoh: Razumevanje karantene v kitajskem kontekstu - pogledi filozofije prostora

JEZIK IN MEDIJI

Mateja Petrovčič: Korpusna raziskava dnevnih novic na temo COVID-19 v kitajskih medijih

Nagisa Moritoki Škof: Primerjalna korpusna analiza vsebine nagovorov voditeljev držav svojim državljanom v zvezi z epidemijo Covid-19: Japonska in Slovenija

Andrej Bekeš: Kontrastna analiza vladnih sporočil  Japonske glede epidemije COVID-19 in poročil v neodvisnih medijih

Irena Srdanovć: Humor na Japonskem v času krizne pandemije COVID-19

Kristina Hmeljak Sangawa: Kuga, vojna, poplava, kartanje - metafore bolezni in epidemije v besedišču japonskih medijev

Poleg tega v septembru 2021 načrtujemo tudi izdajo posebne tematske številke mednarodno odmevne znanstvene revije Asian Studies, ki izhaja na matičnem oddelku programske skupine in katere glavna in odgovorna urednica sta članici programske skupine. (Delovni naslov: COVID-19 Pandemic in Asia). Do konca leta 2021 bo vodja programa izdala tudi samostojno avtorsko monografijo na temo dodatnih vsebin, ki so predmet pričujoče prijave. Več članic in članov programske skupine pa bo izdalo članke v zvezi z dodatnimi vsebinami, povezanimi s pandemijo COVID-19 tudi pri drugih znanstvenih revijah in zbornikih. V letih 2020-21 bomo organizirali tudi dva mednarodna simpozija in eno mednarodno konferenco na temo pandemije COVID-19 v Aziji.

Metodologija

Krovna metodologija, ki jo pri svojem delu uporablja programska skupina, je metodologija medkulturnih oziroma transkulturnih raziskav na področju azijskih študij. Ta nujno vključuje tudi problematiko posredovanja paradigem, idej, institucij ter ostalih družbenih, političnih in kulturnih pojavnosti, ki izhajajo iz tradicij, ki se strukturno razlikujejo od evropskih. Takšno posredovanje znanj nujno vključuje tudi diskurzivno prevajanje. Pri tem ne gre zgolj za slovnično neoporečno posredovanje strogo jezikovnih vsebin, temveč̌ tudi za takšno, ki vključuje tolmačenja posamičnih besedilnih in govornih struktur, kategorij, konceptov in vrednot v različnih sociokulturnih kontekstih. Brez poglobljenega poznavanja epistemoloških in aksioloških različnosti, ki se kažejo v različnih tradicijah, lahko namreč pride do nesporazumov, ki so pogosto plod  diskrepance med enakim etimološko-funkcionalnim pojmovanjem določenega izraza na eni, in včasih popolnoma drugačnim dojemanjem istega izraza na ravni splošnega, družbeno veljavnega socialnega konteksta na drugi strani. Zato pomanjkanje poznavanja tovrstnih notranjih struktur azijskih tradicij, ki se kažejo na jezikovni, filozofski, politični in kulturni ravni, privede do kulturno pogojenih nesporazumov in napačne interpretacije pomembnih zgodovinskih, kulturnih, političnih, aksioloških in drugih družbenih pojavov. Članice in člani naše programske skupine vsi razpolagamo s tovrstnim poglobljenim poznavanjem azijskih družb, jezikov in kultur. Ker je naša skupina na širšem področju humanistike in družboslovja interdisciplinarno zasnovana, se naših raziskav lotevamo iz perspektive treh formalno in vsebinsko vzajemno ločenih sklopov, katerih posamične izsledke induktivno povezujemo v konsistentne teorije. Pri tem gre za a) kulturno-zgodovinski, b) filozofski in c) jezikoslovni sklop raziskav.

Ad a) Kar se tiče prvega segmenta, bodo raziskave, povezane z epidemijo, izvajale predvsem raziskovalke, ki delujejo na področju vzhodnoazijske antropologije in sociologije kulture. Trenutne raziskave na tem področju so namreč delno že osredotočene na socio-kulturne vidike elementarnih in tehničnih nesreč v Aziji, torej na vprašanja o tem, kako družbeni in kulturni dejavniki (v dosedanjih raziskavah konkretno religija ter verske inštitucije) vplivajo na pripravljenost in soočanje z množičnimi katastrofami ter obnovo po njih. Sem sodijo tudi raziskave humanitarne pomoči kot sredstva mednarodnih odnosov. Nadaljnji ključen družbeni vidik epidemij je tudi zgodovina rasnega in etničnega pripisovanja krivde za epidemije, ki so pogosto peljale k genocidom in drugim tragedijam.

Ad b) Kar se tiče filozofskega vidika, se bodo s pandemijo COVID-19 ukvarjale predvsem raziskovalke, ki delujejo na področju kitajske in azijske etike, vprašanj odnosa med družbo in posameznikom, tradicionalnega azijskega humanizma, relacijskega sebstva ter socialne kooperacije, pa tudi problemov, povezanih s ksenofobijo in rasizmom. V tem sklopu se bomo posvetili tudi raziskavam staroindijskih kognitivnih modelov in njihovega etičnega konteksta, ki so zelo drugačni od zahodnega diskurza. Osredotočili se bomo tudi na probleme strahu in pohlepa ter njune povezave s koncepti "identitete" in etike. Ti problemi so vselej aktualni, a v pandemiji toliko bolj očitni, zato se nam tukaj zastavlja vprašanje o tem, ali nam lahko staroindijski diskurz odpre možnosti razmisleka o strahu in pohlepu na zelo drugačen način in nam s tem nudi nove, inovativne možnosti delovanja.

Ad c) V jezikoslovnem segmentu se bomo s problematiko pandemije ukvarjali v sklopu korpusnega jezikoslovja, ki je že prej predstavljalo pomemben delež naših študij. Vse zgoraj omenjene zgodovinske, kulturne, politične in filozofske posebnosti azijskih regij so se namreč oblikovale v tesni zvezi z jezikovnimi posebnostmi obravnavanih regij. Zato je za pridobitev celostnega in koherentnega uvida v karakteristične elemente, ki opredeljujejo pojav COVID-19 v Aziji, izjemno pomemben tudi ta sklop raziskav. Tovrstnim raziskavam se bomo posvetili tudi skozi optiko podajanja informacij in izbire jezikovnih sredstev ter ideoloških funkcij jezika v azijskih družbah.

Časovni prikaz aktivnosti

Aktivnosti julij-september 2020 oktober-december 2020 januar-marec 2021 april-junij 2021 julij-september 2021 oktober-december 2021
Prijava in koordinacija srečanja X X X X X X
Organizacija simpozija   X   X    
Organizacija konference         X  
Zbornik (SLO)     X      
Posebna številka revije         X  
Monografija           X
Udeležba na drugih konferencah in srečanjih   X   X X X

 

COVID-19 and new models of cooperation and solidarity: Confucian role ethics as a social remedy in periods of crisis 

The 

COVID-19 pandemic has clearly shown that a global threat like the explosive spread of the COVID-19 virus can only be dealt with on the basis of interhuman and interpersonal solidarity. Besides, the Chinese and East Asian example of bringing the epidemics under control has been much more effective than similar strategies in most of the Euro-American regions. This investigation follows the presumption, according to which the reasons for this efficiency lie not only in different political systems of the areas in question, but are also connected to the traditional ethics which normatively prescribe large numbers of population certain, culturally specific modes of interaction. Thus, we aim to contrast the model of individual-based ethics, as has prevailed in Western societies, with the so-called relational ethics which has prevailed in Sinitic (i.e. most of the East Asian) traditions, especially the ones that were influenced by Confucian philosophy.

The starting point of this contrastive analysis will be the dominant notion of Self in both cultural regions. In the Western world, the pandemic period has clearly shown that the Enlightenment concepts of the autonomous human subject and humanism have lost credibility. They cannot function as a cohesive axiological force for contemporary globalized and highly differentiated societies. However, the ideas of subjectivity and humanism belong to the ideational foundations of modernization and represent an important part of the European intellectual legacy, which still serves as a basis for numerous legal and ideological paradigms underlying today’s societies. Thus, we need to revive and update key philosophical concepts of subjectivity, and adapt them to the requirements of the present age.

In order to do so, we propose to place the tradition of the European Enlightenment in a fruitful dialogue and a dialectical relationship with the intellectual heritages of Chinese culture. The pandemic crisis has clearly shown that such a synthesis of various humanistic traditions is not only possible, but also necessary. In this framework, the proposed research will focus on traditional and modern East Asian (especially Confucian) theories of personhood and investigate in which ways the Confucian notions of subjectivity and autonomy can contribute to a meaningful intercultural adaptation and revival of humanistic values, such as human dignity, and inter-human solidarity. In this regard, the research will focus upon the specific Confucian concept of the “relational Self” that is reflected in the models of the transformative, integrative or holistic subject.

The research aims to establish novel, intercultural applicable conceptualizations of the subject, and his/her role in small and large communities. In this way, the research aims to illuminate the global political and ethical significance of different ethical models through a contrastive analysis of different culturally conditioned concepts of personhood. It furthermore plans to elaborate new sources of intercultural education, and to provide theoretical groundworks for producing novel models of intersubjectivity, integration policies and decision-making systems that could be used in strategies for the solving of crises.

See bibliography.

 

Arhiv

Vodja programa: Prof. dr. Jana Rošker, Univerza v Ljubljani

 

Raziskovalci

Culiberg Luka

Delakorda Kawashima Tinka

Ditrich Tamara

Hmeljak Sangawa Kristina

Lovrenčič Martina

Moritoki Škof Nagisa

Motoh Helena

Ogrizek Marko

Petrovčič Mateja

Sernelj Tea

Šopič Dean

Vampelj Suhadolnik Nataša

Veselič Maja

Visočnik Nataša

Zima Matej

Vodja programa

Prof. dr. Jana Rošker

Vodja programa

Prof. dr. Jana Rošker

Staff

© Faculty of Arts, University of Ljubljana | All rights reserved.

Cookies Privacy Policy

Design and development: ENKI

Iščem ...