Nietzsche skozi nihilizem

Knjiga poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je Nietzsche nihilizem premagal ali je ostal v njegovem primežu. Prvi del knjige razgrne pogoje za vznik nihilizma v interpretaciji nihilizma pred Nietzschejem filozofa M. A. Gillespieja. Ta opozori na problem via moderna od Descartesa do Nietzscheja kot problem rastočega voluntarizma, ki ga v tek sproži Ockhamova koncepcija boga, in je v tem zavezujoč sogovornik, je premalo izčrpen pri razumevanju izvora nihilizma, predvsem glede na Nietzschejevo lastno razumevanje nihilizma. Drugi del knjige je zato posvečen interpretaciji Martina Heideggrja, ki – bolj zvesto Nietzschejevi interpretaciji – razloge za vznik nihilizma poišče v antični Grčiji in ob nastanku metafizike. Heidegger sicer Nietzscheja obtoži skrajnega nihilizma, in tu je Gillespie prevzel njegovo interpretacijo, mestoma pa poda namige, da bi znal Nietzsche kot poslednji metafizik vendarle kazati ven iz stanja nihilizma in metafizike. Zato se zadnji del knjige posveča interpretaciji slovenskega filozofa Ivana Urbančiča, ki razgrinja prav tisti enigmatični del Nietzschejeve filozofije, ki bi lahko kazal ven iz stanja nihilizma, to pa predvsem s tematizacijo problema dekadence v času vznika evropske znanosti pri starih Grkih, dekadence kot pogoja možnosti nihilizma. Ključni vidik predstavlja njegova eksplikacija časa kot vzajemne spornosti časa Kronosa in časja Zevsa Kronida.