Sinološki raziskovalni center Ferdinanda Avguština Hallersteina v Sloveniji (SRC) 斯洛文尼亚刘松龄汉学研究中心

Osnovne dejavnosti in funkcije »Sinološkega raziskovalnega centra Ferdinanda Avguština Hallersteina v Sloveniji« (SRC)

1. Spodbujanje študijskih in raziskovalnih izmenjav med Kitajsko in Slovenijo: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani ter Svetovni sinološki center Univerze za jezike v Pekingu v okviru Centra spodbujata študente in študentke ter organizirata vzajemne študijske obiske raziskovalcev in raziskovalk ter predavateljic in predavateljev sinologije.
2. Krepitev akademskega sodelovanja: Obe inštituciji v okviru SRC spodbujata raziskovalno sodelovanje med Kitajsko in Slovenijo na področjih, kot so didaktika poučevanja kitajščine kot tujega jezika, sinologija in kitajske študije, ter akademsko in literarno prevajanje ter medkulturna komunikacija.  
3. Organizacija akademskih dogodkov: SRC organizira in izvaja znanstvene in strokovne konference, simpozije, poletne šole in druge oblike znanstvenih srečanj.

V tem okviru SRC izvaja naslednje aktivnosti:  
- podpora znanstveno-raziskovalnim dejavnostim oddelka;
- prijava na nacionalne in mednarodne projektne razpise;
- organizacija gostujočih predavanj povezanih s sinološkimi študijami;
- prevodi osrednjih del slovenske sinologije v kitajščino in prevodi izbranih del kitajskih partnerjev ter partneric v slovenščino in/ali angleščino;
- spodbujanje akademskih aktivnosti, kot so izmenjava študentov in študentk, predavateljev in predavateljic, sodelovanje pri raziskavah, prijave na nacionalne in mednarodne razpise za raziskovalne projekte, organizacija delavnic, seminarjev, konferenc, poletnih šol ter drugih aktivnosti;
- organizacija kulturnih prireditev (umetniških razstav, glasbenih koncertov, gledaliških predstav, filmskih večerov ipd);
- povezovanje s Svetovnim sinološkim centrom na Univerzi za jezike v Pekingu ter s sorodnimi organizacijami v Sloveniji in tujini; 
- posredovanje informacij o Kitajski slovenski javnosti, zapisi in nastopi v javnih medijih ter svetovanje (npr. izdelava ekspertiz, mnenj in ocen, nudenje informativnega materiala o študiju in delu na Kitajskem ipd.);
- priprava in izdaja publikacij s področja delovanja v knjižni in neknjižni obliki (raziskovalna in strokovna dela, prevodi, literarna in umetniška dela)
 

斯洛文尼亚刘松龄汉学研究中心（SRC）的基本工作领域

Core Functions of the “Ferdinand Augustin Hallerstein Sinological Research Centre in Slovenia” (SRC)

September 2025
Vodja SRC (Sinološkega raziskovalnega centra Ferdinanda Avguština Hallersteina v Sloveniji) Jana S. Rošker je v študijskem letu 2025-2026 na razpis Znanstvene založbe Filozofske fakultete prijavila izid ene znanstvene monografije (kot avtorica) in dveh znanstvenih zbornikov (kot urednica).
Publikacije bodo predvidoma izšle v zimskem semestru tekočega študijskega leta. V vsaki od njih bo omenjeno raziskovanje, opravljeno v okviru SRC.

Pri tem gre za naslednja dela:
1. Metoda transkulturne filozofske sublacije: teorija in praksa (avtorska monografija Jane S. Rošker)

Opis: Knjiga obravnava teoretski model post-primerjalne transkulturne analize z uporabo nove metode sublacije, ki jo je avtorica razvila v zadnjih letih. Sam teoretski model te metode je bil podrobno razložen že v avtoričini prvi slovenski knjigi na to temo, ki je pod naslovom Transkulturna primerjalna filozofija in metoda sublacije izšla pri Znanstveni založbi FF v preteklem letu. Tako kot prva knjiga, je tudi ta razdeljena na dva dela, na teoretski del, ki obravnava strukturo, razčlenitev in postopke te metode, in na praktični del, ki vsebuje demonstracije le-te na različnih primerih. A medtem ko je bila v prvem delu v ospredju podrobna teoretska razlaga, ki je zaobjemala kar dve tretjini lanske monografije, je v tej knjigi razmerje ravno obratno. V njej je poudarek na konkretnih aplikacijah metode sublacije, medtem ko je prvi, teoretski del, obravnavan samo v osnovnih potezah, ki zadoščajo zgolj za razumevanje primerov uporabe, ki sledijo. Medtem ko prva, lanska monografija v svojem konkretnem prikazu vsebuje zgolj tri primere uporabe, jih ta druga monografija, ki je pred vami, vsebuje kar sedem. 
Prvi del knjige torej obravnava zgolj osnove teoretskega modela metode sublacije, ki jo lahko na kratko opišemo takole: Sublacijski pristop temelji na tradicionalni kitajski dialektiki korelativne komplementarnosti. Četudi ta metoda torej ni povezana s hegeljansko dialektično shemo, je poimenovana po angleškem prevodu Heglovega termina Aufhebung. Takšen naziv je avtorica izbrala zaradi tega, ker je njena nova metoda osnovana na treh ključnih pomenskih konotacijah omenjenega Heglovega koncepta, namreč na eliminaciji, ohranjanju in dvigu (na višjo raven). Vse tri konotacije so vsebovane v etimološkem pomenu latinskega termina sublatio, ki je bil ravno zaradi tega uporabljen kot osnova za neologizem, s katerim so Heglov originalno nemški pojem prevedli v angleščino (Sublation). Metoda transkulturne sublacije je nastala na osnovi kritike tradicionalnih metodoloških pristopov k medkulturnim primerjavam, ki so vsebovali še veliko zastarelih evrocentričnih elementov in so večinoma izhajali iz zgrešenega razumevanja samega pojma kulture, namreč kot statične entitete, ki je nosilka določene substance. Ta nova metoda ne izhaja iz tovrstnega esencialističnega pojma kulture, ki torej ne temelji več na ontologiji statične biti, temveč je prej osnovana na metafiziki dinamičnih in spremenljivih relacij. Zato sodi njen osnovni pristop k paradigmam procesne filozofije. Postopek uporabe te metode je sestavljen iz osmih faz, ki so v prvem delu monografije opisane v teoriji, v drugem pa praktično prikazani na primeru treh modelov njene konkretne uporabe. Knjiga torej prinaša v slovenski prosto novo metodologijo medkulturnih raziskav, ki je uporabna za raziskovalce in raziskovalke primerjalne filozofije, antropologije in sociologije kulture, pa tudi za teoretike in teoretičarke primerjalne književnosti in sorodnih humanističnih disciplin. 
V drugem delu, ki je precej obsežnejši, pa ta knjiga, kot omenjeno, podrobno obravnava sedem različnih primerov uporabe metode sublacije. Prvi štirje primeri obravnavajo uporabo metode sublacije znotraj primerjave konkretnih filozofskih sistemov ali idej, ki so nastale v kitajskih oziroma evropskih diskurzih. Zadnja dva primera opisujeta aplikacijo te metode v primerjavah zgolj vzhodnoazijskih oziroma celo samo kitajskih idejnih sistemov. Pri slednjem velja pripomniti, da gre za dialektiko dveh osrednjih modusov konfucijanskih tradicij, katerih nepoznavanje v smislu pomanjkanja diferenciacije lahko vodi do napačnega razumevanja konfucianizma in konfucijanstva v tradicionalni in sodobni Kitajski. Zato ta primer jasno pokaže, da je metoda sublacije nadvse uporabna tudi v pedagoški praksi znotraj študijskih disciplin, ki se ukvarjajo z medkulturnimi študijami.   
Eden od navedenih primerov, namreč tisti, ki je opisan v sedmem poglavju, pa ne obravnava različnih filozofij ali filozofskih idej, temveč med seboj primerja dve teoretski disciplini s področja humanistike, namreč literaturo in filozofijo oziroma njun možni vzajemni dialog.  
S temi raznolikimi primeri je avtorica želela izpostaviti širino možnega spektra uporabe metode sublacije. Zato je lahko ta knjiga zanimiva in uporabna za raziskovalke in raziskovalce, pa tudi za podiplomske študente in študentke vseh disciplin, ki se ukvarjajo z medkulturnimi raziskavami, predvsem pa za tiste, ki delajo oziroma študirajo na področju azijskih študij, primerjalne filozofije in antropologije. Ker prinaša zanimive pristope na področju izmenjave znanja in idej preko meja posamičnih kultur in tradicij, in ker je napisana v razumljivem jeziku, bo lahko zanimiva tudi za širšo zainteresirano javnost.

The Master Said: Make Love, Not War – East Asian Cultures of Peace

Opis: 
Pričujoči zbornik združuje širok spekter razmišljanj o vzhodnoazijskih tradicijah miru, ljubezni in nenasilja. Njegovo osrednja vizija je povezana s sloganom »Za ljubezen, proti vojni«. Ta slogan ni mišljen zgolj kot protestni fraza, temveč predvsem kot ključ za razumevanje kulturnih virov, ki že od nekdaj izražajo vizije človeškega sobivanja onkraj agresije in prevlade. Zbrana poglavja te publikacije obravnavajo vprašanja o tem, kako so se klasična besedila, filozofske razprave in kulturne pripovedi iz Vzhodne Azije soočale s problemom nasilja in z možnostmi miru. Namesto da bi mir razumeli zgolj kot odsotnost konflikta, te tradicije poudarjajo razvoj in kultivacijo lastnega sebstva, prakso sočutja ter ustvarjanje vzajemno usklajenih ter egalitarnih družbenih in političnih odnosov.
Prvi del, Klasični diskurzi, se posveča temeljnim mislecem in tradicijam vzhodnoazijskega pacifizma. Prispevki tega sklopa obravnavajo vrsto bogatih virov pacifističnega mišljenje od konfucijanskega prizadevanja za idealno osebnost, prek mencijanskih argumentov za človečnost politike, pa vse do daoističnega načela nenasilnega delovanja.
Drugi del, Človeški sebstvo: identiteta, odnosi in ljubezen, obravnava tesno povezavo med etično subjektnostjo in družbeno harmonijo. Konfucijanski relacijski jaz, moistično univerzalno ljubezen in ljudske pripovedi, ki prenašajo kulturni spomin, vse to povezuje skupno razumevanje obstoja možnosti takšne družbe, v kateri je identiteta ljudi neločljivo povezana s praksami miru in skrbi za sočloveka.
Tretji del, Politična filozofija in mednarodni odnosi, se osredotoča na sodobne kontekste. Razprave o znanstveni diplomaciji Tajvana in o konceptualnih alternativah realne politike v kitajskem mišljenju razkrivajo dejstvo, da so vzhodnoazijske idejne tradicije lahko pomembne tudi v luči sodobnih globalnih izzivov.
Vsa ta izhodišča skupaj kažejo, da kulture miru niso zgolj nekakšne utopične abstrakcije,  temveč notranje razsežnosti vzhodnoazijske intelektualne in kulturne zgodovine. V času, ko v mednarodnih odnosih prevladujejo diskurzi spopadov in tekmovalnosti, nas misli, zbrane v tem zborniku spominjajo na to, da so alternativne poti, utemeljene v etični refleksiji, kulturni ustvarjalnosti in filozofskem dialogu, ne le mogoče, temveč tudi nujne.

Jana S. Rošker (ur.). The Scholar's Compass: Confucian Ideals and Education in a Global Context

Opis:
Odkar je Immanuel Kant napisal svoj znameniti esej »Kaj je razsvetljenstvo?«, stojijo samostojno, avtonomno in kritično mišljenje v ospredju vsake »napredne« (in razumne) teorije vzgoje in izobraževanja. Vendar je v današnjem neoliberalnem in globaliziranem svetu komodifikacija znanja ta ideal izrinila v ozadje. Čeprav kritično mišljenje še vedno ostaja temelj vsake demokratične aktivnosti, je hkrati postalo tudi proizvod – nekaj, kar je mogoče kupiti, prodati ali si celo prilaščati – skupaj z njegovo tradicionalno domeno, tj. z  izobraževalnimi inštitucijami. Morda smo dejansko priča zatonu humanističnega učenja.
Ta zbornik pa ne ostaja na ravni žalovanja zaradi tovrstnih izgub. Namesto tega raziskuje možne alternative. Pozornost usmerja k drugačni izobraževalni tradiciji, namreč konfucijanski. Čeprav ne temelji na idealih absolutne neodvisnosti subjekta, je konfucijansko izobraževanje vedno poudarjalo kritično refleksijo, etični razvoj in relacijsko avtonomijo posameznikov. V nasprotju z razširjenimi predsodki konfucijanstvo še zdaleč ni zgolj doktrina poslušnosti in hierarhije. Kot kažejo besedila v tej zbirki, so konfucijanski izobraževalni modeli utemeljeni na vzajemni odgovornosti, moralni kultivaciji in globoki zavezanosti človečnosti.
 

2025年9月

SRC（斯洛文尼亚刘松龄汉学研究中心）负责人罗亚娜教授（Jana S. Rošker）在2025-2026学年向哲学学院科学出版社申请出版以下作品：一部学术专著（作者）及两部学术论文集（主编）。

三部作品预计将在本学年冬季学期出版，每部出版物均将提及在SRC框架下进行的研究工作。

出版作品:

《跨文化哲学扬弃方法：理论与实践》（罗亚娜著作专著）

作品简介：
本书探讨了作者近年来发展的一种新扬弃方法（Sublation）在后比较跨文化分析中的理论模型。该理论模型已在作者此前出版的一部斯洛文尼亚语专著《跨文化比较哲学与扬弃方法》中详细阐述，该书由哲学学院科学出版社出版。与前作相同，本书亦分为两部分：理论部分与实践部分。理论部分探讨该方法的结构、分析与操作步骤；实践部分则展示该方法在不同案例中的应用。

在前作中，详细的理论阐述占据主导地位，约占专著三分之二篇幅；而在本书中，情况恰好相反。本书的重点放在扬弃方法方法的具体应用上，理论部分仅以基础形式呈现，旨在为理解后续应用案例提必要基础。相比之下，前一部专著仅包含三个示例，而本书则包含多达七个应用示例。

第一部分仅涵盖扬弃方法的基本理论模型，可简述如下：扬弃方法基于中国传统的“相关互补辩证法”。尽管该方法并非源自黑格尔的辩证体系，但名称取自黑格尔术语 Aufhebung 的英文翻译“Sublation”。作者选择此名称，是因为新方法建立在黑格尔概念的三个关键语义内涵之上：消解（elimination）、保留（preservation）与提升（elevation）。这三重含义同样蕴含于拉丁语 sublatio 的词源之中，因此被用于创造该术语，将黑格尔原德文概念译为英文。

跨文化扬弃方法源于对传统跨文化比较方法的批判，这些传统方法仍包含大量过时的欧洲中心主义元素，并通常基于对“文化”概念的误解，将文化视为静态实体的载体。该新方法不依赖此类本质主义文化观，而是建立在动态、可变关系的形而上学基础上，因此其基本方法可归入过程哲学范式。

该方法的操作步骤包括八个阶段，理论部分在专著第一部分进行介绍，实践部分在第二部分展示三个具体应用模型。本书为斯洛文尼亚学术界带来了一套适用于跨文化研究的新方法论，适用于比较哲学、人类学和文化社会学的研究者，也适合比较文学及相关人文学科的理论研究者。

第二部分较为丰富，详细探讨了扬弃方法在七个不同案例中的具体的应用。前四个案例聚焦于扬弃方法在比较具体哲学体系或观念（源自中国与欧洲话语）中的应用；后两个案例将重点放在比较东亚或中国思想体系中的概念。

后者聚焦于两种儒家传统模式之间的辩证关系，其辨识不足往往会导致对传统及当代中国儒学的误解。因此，该案例表明扬弃方法在跨文化学科的教学实践中同样具有重要应用价值。

第七章的案例则不涉及不同哲学体系或思想，而是比较两种人文学科的理论——文学与哲学——及其可能的对话关系。通过这些多样化案例，作者展示了扬弃方法的广泛应用潜力。本书对研究跨文化问题的学者及研究生尤其有价值，特别是从事亚洲研究、比较哲学与人类学研究者。书中提供了跨文化知识与思想交流的新方法，语言通俗易懂，因此对更广泛的公众亦具吸引力。

《子曰：为爱非为战——东亚和平文化》

内容简介：

本论文集汇聚了关于东亚和平、仁爱与非暴力传统的广泛思考。其核心理念体现于口号“为爱而非为战”，这一口号不仅是抗议的口号，更是理解那些自古以来超越侵略与支配、追求人类共存的文化的关键。
本书所收录的章节探讨了经典文本、哲学论述与文化叙事如何应对暴力与和平的问题。与将“和平”仅仅理解为“无冲突”不同，东亚传统强调的是自我修养、慈悲实践，以及建立相互协调与平等的社会政治关系。

第一部分：经典论述
探讨东亚和平主义思想的核心人物与传统。作者们从儒家对理想人格的追求、孟子“以仁为政”的论证，到道家的“无为而治”，展现了和平思想在多元思想体系中的丰富源流。

第二部分：人之为己——身份、关系与爱

讨论伦理主体性与社会和谐之间的紧密联系。儒家的关系性自我、墨家的兼爱理念，以及承载文化记忆的民间叙事，共同揭示出一种共同的认知：人类身份与和平实践及关怀他者的伦理活动之间存在着密不可分的联系，而正是这种联系构成了社会得以实现的可能形态

第三部分：政治哲学与国际关系

聚焦当代语境，分析台湾的科学外交及中国思想中有别于现实政治的概念替代方案。研究显示，东亚思想传统在当代全球性挑战中，仍具有重要的启示与实践意义。

总体而言，本书表明，和平文化并非乌托邦式的抽象理想，而是东亚思想与文化历史的内在维度。在当今国际关系中，冲突与竞争的论述仍占主导地位，而本书所汇集的思想提醒我们：建立基于伦理反思、文化创造与哲学对话的替代路径，不仅可能，而且必要。

罗亚娜（主编）

《学者的罗盘：全球视野下的儒家理想与教育》

内容简介：
自康德发表其著名论文《什么是启蒙？》以来，独立、自主与批判性思维 一直是所有“进步”（亦即理性）教育理论的核心理念。
然而，在当今新自由主义与全球化的语境下，知识的商品化已使这一理想逐渐退居幕后。尽管批判性思维仍被视为一切民主活动的基础，但它同时也变成了一种商品——一种可以被购买、出售，甚至被占有的东西——连同其传统的领域，也就是教育机构本身。我们或许正目睹人文学科教育的衰落。

然而，本论文集并未停留在对这种失落的哀叹之上，而是致力于探讨可能的替代途径。它将视野转向另一种教育传统——儒家教育传统。
尽管儒家教育并非建立在主体“绝对独立”的理想之上，但它始终强调批判性反思、伦理发展以及关系性自主。与普遍存在的偏见相反，儒学远非仅仅是一种服从与等级秩序的教义。
本书所收录的论文表明，儒家教育模式 建基于相互责任、道德修养与对人道精神（仁）的深切关怀与承诺之上。

September 2025
The head of the Ferdinand Augustin Hallerstein Sinological Research Center in Slovenia (SRC), Jana S. Rošker, has, for the 2025–2026 academic year, submitted to the Publishing House of the Faculty of Arts a proposal for the publication of one scientific monograph (as author) and two edited scholarly volumes (as editor).
The publications are expected to be released during the winter semester of the current academic year.
Each of them will include references to research conducted within the framework of the SRC.

This refers to the following works:

1. The Method of Transcultural Philosophical Sublation: Theory and Practice

(authored monograph by Jana S. Rošker)

Description:
This book explores a theoretical model of post-comparative transcultural analysis through the application of a new method of sublation, developed by the author in recent years. The theoretical framework of this method was already elaborated in detail in her previous Slovenian book on the subject, Transcultural Comparative Philosophy and the Method of Sublation, published by the Faculty of Arts Publishing House in the previous year. Like its predecessor, the present monograph is divided into two parts: a theoretical section, which addresses the structure, differentiation, and procedures of the method, and a practical section, which demonstrates its application through various examples.

However, while the earlier work focused primarily on a detailed theoretical exposition—occupying nearly two-thirds of that previous monograph—the balance in this new book is the exact opposite. Here, the emphasis lies on the practical applications of the method of sublation, whereas the first, theoretical part is treated only in broad strokes, sufficient merely for understanding the subsequent case studies. While the earlier monograph included only three examples of practical application, this second book presents no fewer than seven.

The first part of the book thus covers only the fundamental principles of the theoretical model of the sublation method, which may be briefly summarized as follows: The sublational approach is grounded in the traditional Chinese dialectic of correlative complementarity. Although this method is not related to the Hegelian dialectical schema, it is named after the English translation of Hegel’s term Aufhebung. The author chose this designation because her new method builds upon the three essential semantic connotations of Hegel’s concept—elimination, preservation, and elevation (to a higher level). All three meanings are also embedded in the etymology of the Latin term sublatio, which served as the basis for the English neologism sublation, used to translate Hegel’s originally German term.

The method of transcultural sublation emerged as a response to traditional methodological approaches to intercultural comparison, which often retained outdated Eurocentric elements and were based on a misguided understanding of culture as a static entity possessing some intrinsic substance. In contrast, this new method rejects such essentialist notions of culture, grounding itself instead in a metaphysics of dynamic and mutable relations. As such, it aligns with the paradigms of process philosophy.

The procedure for applying this method consists of eight stages, which are theoretically described in the first part of the monograph and then demonstrated in practice through three model cases in the second part. Thus, the book introduces into Slovenian academic discourse a new methodology for intercultural research, applicable not only to scholars of comparative philosophy, anthropology, and cultural sociology, but also to theorists of comparative literature and related fields in the humanities.

The second, and much more extensive, part of the book examines in detail seven distinct examples of the method’s application. The first four focus on the comparison of specific philosophical systems or ideas originating in Chinese and European discourses. The final two examples address applications of the method within East Asian—and even exclusively Chinese—conceptual frameworks. In the latter case, the focus is on the dialectic between two central modes of Confucian traditions; a failure to distinguish between these modes often leads to serious misconceptions about Confucianism in both its traditional and modern Chinese contexts. This example therefore clearly demonstrates that the method of sublation can also be highly valuable in pedagogical practice within fields concerned with intercultural studies.

One of the seven examples, presented in the final chapter, does not compare different philosophies or philosophical ideas at all. Instead, it juxtaposes two theoretical disciplines within the humanities—literature and philosophy—and examines the potential for their mutual dialogue.

Through this variety of examples, the author aims to illustrate the wide range of possible applications of the sublation method. Consequently, this book will be of interest and practical use not only to researchers but also to graduate students across disciplines engaged in intercultural inquiry—especially those working or studying in the fields of Asian studies, comparative philosophy, and anthropology. Because it offers innovative approaches to the exchange of knowledge and ideas across cultural and intellectual traditions—and is written in a clear and accessible style—it will also appeal to a broader, non-specialist audience.

The Master Said: Make Love, Not War – East Asian Cultures of Peace
Description:
This volume brings together a wide range of reflections on East Asian traditions of peace, love, and nonviolence. Its central vision is encapsulated in the slogan “For Love, Against War.” This slogan is not meant merely as a protest phrase, but rather as a key to understanding the cultural sources that have long expressed visions of human coexistence beyond aggression and domination. The chapters collected in this publication explore how classical texts, philosophical discussions, and cultural narratives from East Asia have grappled with the problem of violence and the possibilities of peace. Rather than understanding peace merely as the absence of conflict, these traditions emphasize the cultivation of the self, the practice of compassion, and the creation of mutually harmonious and egalitarian social and political relationships.

The first section, Classical Discourses, focuses on the foundational thinkers and traditions of East Asian pacifism. The contributions in this part discuss a rich array of sources of pacifist thought—from Confucian efforts toward the ideal person, through Mencian arguments for the humaneness of politics, to the Daoist principle of nonviolent action.

The second section, The Human Self: Identity, Relations, and Love, examines the close connection between ethical subjectivity and social harmony. The Confucian relational self, Mohist universal love, and folk narratives that transmit cultural memory all share a common understanding of the possibility of a society in which human identity is inseparably linked to the practices of peace and care for others.

The third section, Political Philosophy and International Relations, turns to contemporary contexts. Discussions on Taiwan’s scientific diplomacy and on conceptual alternatives to realpolitik in Chinese thought reveal that East Asian intellectual traditions can play a meaningful role in addressing modern global challenges.

Together, these perspectives demonstrate that cultures of peace are not merely utopian abstractions, but intrinsic dimensions of East Asia’s intellectual and cultural history. At a time when discourses of conflict and competition dominate international relations, the reflections gathered in this volume remind us that alternative paths—rooted in ethical reflection, cultural creativity, and philosophical dialogue—are not only possible but essential.

Jana S. Rošker (ed.). The Scholar's Compass: Confucian Ideals and Education in a Global Context
Description:
Since Immanuel Kant wrote his famous essay “What is Enlightenment?”, independent, autonomous, and critical thinking have stood at the center of every “progressive” (and reasonable) theory of education. However, in today’s neoliberal and globalized world, the commodification of knowledge has pushed this ideal into the background. Although critical thinking remains the foundation of all democratic activity, it has simultaneously become a commodity—something that can be bought, sold, or even appropriated—together with its traditional domain, that is, educational institutions. We may, in fact, be witnessing the decline of humanistic learning.

This volume, however, does not dwell on lamenting such losses. Instead, it explores possible alternatives, directing attention toward a different educational tradition—namely, the Confucian one. Although it does not rest on the ideals of absolute individual independence, Confucian education has always emphasized critical reflection, ethical development, and relational autonomy. Contrary to widespread prejudice, Confucianism is far from being merely a doctrine of obedience and hierarchy. As the texts in this collection demonstrate, Confucian educational models are grounded in mutual responsibility, moral cultivation, and a profound commitment to humanity.