Dve predavanji dr. Gorazda ANDREJČA: jezik religije in nesmisel - Wittgenstein in Akvinski; Komunitarna epistemologija - o deskriptivni in preskriptivni dimenziji epistemologije

Predavanji dr. Gorazda Andrejča z Univerze v Cambridgeu, ki ju organizira Oddelek za filozofijo, bosta potekali v sredo, 6. 4. na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete.

(a) Jezik religije in nesmisel - Wittgenstein in Akvinski
(sre. 6.4. ob 9:00, pred. 430)

Po Wittgensteinu govor o bogu ni problematičen samo epistemološko (»Kako vemo, da je resničen?«), temveč tudi logično oz. »gramatično«. Toda čeprav so stavki, kot je »Bog je ustvaril svet«, strogo gledano nesmiselni, to za Wittgensteina še ne pomeni, da naj bi tak jezik prenehali izrekati. V predavanju bom Wittgensteinov pristop ponazoril preko primerjave pomena pojma »ljubezni« v vsakdanjem (nereligijskem) jeziku s pomenom v krščanskem-religijskem jeziku. Pri tem se bom osredotočil zlasti na vprašanje, kaj naj bi pomenilo trditi, da ima krščanski govor o bogu kljub svoji nesmiselnosti posebno eksistencialno vrednost, ter primerjal to stališče do govora o bogu s stališčem Tomaža Akvinskega, ki - morda presenetljivo - ni tako zelo različno od Wittgensteinovega.

(b) Komunitarna epistemologija - o deskriptivni in preskriptivni dimenziji epistemologije
(sre. 6.4. ob 11:30, pred. 434)

Epistemologijo običajno razumemo kot panogo filozofije, ki poskuša priti do nujnih in zadostnih pogojev vednosti. Takšno razumevanje epistemologije je normativno oz. preskriptivno: epistemolog predstavi kriterije vednosti in nam pove, kaj naj bi veljalo kot vednost in kaj ne. Vendar pa tak pristop k epistemologiji ni edini možen: v komunitarni epistemologiji (Martin Kusch), ki svoj navdih črpa iz poznega Wittgensteina ter sociologije vednosti (David Bloor, Barry Barnes), je epistemologija dojeta kot primarno deskriptivna znanstvena panoga. Ker so odločitve, kaj šteje kot vednost in kaj ne, vedno in ireducibilno skupnostne (komunitarne) ter različne v različnih znanstvenih (ter drugih) skupnostih, je potrebno »vednost« videti primarno kot družbeno dejavnost v določeni skupnosti, odvisno od zgodovisko-družbenega konteksta. Šele takrat je namreč sploh mogoče pravilno razumeti normativno razpravo o vednosti v tej ali oni skupnosti, za katero je verjetno najbolje, da jo epistemolog (bolj ali manj) prepusti znanstveni skupnosti sami.

Na kratko o avtorju
Gorazd Andrejč (1975) je raziskovalec na Woolf inštitutu v Cambridgeu ter član kolidža Univerze sv. Edmunda v Cambridgeu. Glavna področja raziskovanja so filozofija verskega doživljanja in jezika, filozofija Ludwiga Wittgensteina, progresivni protestantizem, teologija Friedricha Schleiermacherja in medverski odnosi. Nedavni projekti: izgradnja zaupanja v povojni Bosni in Hercegovini (na univerzi v Edinburgu in v sodelovanju s CEIR iz Sarajeva), eksistencialna občutja in religiozno verovanje (doktorska naloga na univerzi v Exeterju), uporaba Wittgensteinove filozofije pri interpretaciji medverskega nestrinjanja in projekt o medverskem sporazumevanju v Bosni in Hercegovini (oba na Woolfovem Inštitutu v Cambridgeu). Je član Britanskega društva za filozofijo religije, Britanskega wittgensteinovskega društva ter Britanskega in Mednarodnega raziskovalnega združenja (BISA), sekcija za religijo, varnost in mednarodne odnose.